Certifikacijski standardi, ki jih morajo kitajski polnilni piloti izpolnjevati pri izvozu v Evropo

Certifikacijski standardi, ki jih morajo kitajski polnilni piloti izpolnjevati pri izvozu v Evropo

V primerjavi s Kitajsko razvoj polnilne infrastrukture v Evropi in Združenih državah Amerike zaostaja. Podatki o vrednostnih papirjih kažejo, da je bilo razmerje med javnimi polnilnimi postajami in vozili na Kitajskem do konca leta 2022 7,3, medtem ko sta bili ustrezni številki za Združene države Amerike in Evropo 23,1 oziroma 12,7. To predstavlja znatno razliko od ciljnega razmerja 1:1.

Projekcije, ki temeljijo na rasti prodaje vozil na nova energijska goriva, stopnjah penetracije in letnem zmanjšanju razmerja med vozilom in polnilnico proti 1:1, kažejo, da bodo od leta 2023 do 2030 skupne letne stopnje rasti prodaje javnih polnilnih mest na Kitajskem, v Evropi in ZDA dosegle 34,2 %, 13,0 % oziroma 44,2 %. Ker povpraševanje po polnilnih mestih na evropskem trgu vztrajno narašča, obstajajo znatne izvozne priložnosti za infrastrukturo za polnjenje.

Kitajski proizvajalci polnilnih postaj, ki so vodilni svetovni proizvajalec polnilne opreme, so začeli izvažati v Evropo. Podatki podjetij za vrednostne papirje kažejo, da je bilo iz Kitajske v Evropo izvoženih več kot 30.000 polnilnih postaj – tako z izmeničnim kot z enosmernim tokom. To kaže, da kitajski polnilniki pridobivajo na prepoznavnosti na evropskem trgu in vztrajno širijo svoj tržni delež.

Če načrtujete vstop na evropski trg polnilne infrastrukture, je skladnost z evropskimi standardi certificiranja bistvenega pomena. Spodaj so navedeni standardi certificiranja, ki jih morate razumeti, skupaj z njihovimi podrobnostmi in povezanimi stroški:

1. Certifikat CE:To je obvezno varnostno potrdilo, ki velja za vso električno opremo v Evropski uniji. Standard zajema električno varnost, elektromagnetno združljivost, direktivo o nizki napetosti in druge vidike. Stroški certificiranja se razlikujejo glede na vrsto in kompleksnost izdelka. Pristojbine za certificiranje CE običajno vključujejo stroške testiranja, pregled dokumentacije in stroške storitev certifikacijskega organa. Pristojbine za testiranje se običajno določijo na podlagi dejanskega testiranja izdelka, medtem ko se pristojbine za pregled dokumentacije ocenijo glede na pregled dokumentacije izdelka in tehničnih datotek. Pristojbine za storitve certifikacijskega organa se razlikujejo med organizacijami in se običajno gibljejo od 30.000 do 50.000 GBP, čas obdelave pa je približno 2–3 mesece (brez obdobij za odpravo napak).

2. Certifikat RoHS:To je obvezen okoljski certifikat, ki velja za vse električne in elektronske izdelke v EU. Ta standard omejuje vsebnost nevarnih snovi v izdelkih, kot so svinec, živo srebro, kadmij in šestvalentni krom. Stroški certificiranja se razlikujejo tudi glede na vrsto in kompleksnost izdelka. Pristojbine za certificiranje RoHS običajno vključujejo analizo materiala, laboratorijske teste in stroške pregleda dokumentacije. Pristojbine za analizo materiala določajo vsebnost materialov v izdelku, medtem ko pristojbine za laboratorijske teste ocenjujejo ravni prepovedanih snovi. Pristojbine za pregled dokumentacije se določijo s pregledom dokumentacije izdelka in tehničnih datotek ter se običajno gibljejo od 50.000 do 200.000 jenov, čas obdelave pa je približno 2–3 tedne (brez obdobij za odpravo napak).

3. Certifikat TUV:Izdala ga je nemška organizacija TUV Rheinland in je široko sprejet na evropskih trgih. Ta certifikacijski standard zajema varnost izdelkov, zanesljivost, okoljsko učinkovitost in druge vidike. Stroški certificiranja se razlikujejo glede na certifikacijski organ in standard, letne pristojbine za podaljšanje pa običajno znašajo 20.000 ¥.

4. Certifikat EN:Upoštevajte, da EN ni certifikat, temveč predpis; EN predstavlja standarde. Šele po uspešno opravljenem testiranju EN se lahko namesti oznaka CE, kar omogoči izvoz v EU. EN določa standarde za izdelke, pri čemer različni izdelki ustrezajo različnim standardom EN. Opravljeno testiranje za določen standard EN pomeni tudi skladnost z zahtevami certificiranja CE, zato se včasih imenuje certificiranje EN. Velja za vso električno opremo in predstavlja evropski standard za certificiranje električne varnosti. Ta standard certificiranja zajema električno varnost, elektromagnetno združljivost, direktivo o nizki napetosti in druge vidike. Stroški certificiranja se razlikujejo glede na certifikacijski organ in posamezen projekt. Stroški certificiranja EN običajno vključujejo povezane stroške usposabljanja, stroške testiranja in stroške certificiranja, ki se običajno gibljejo od 2000 do 5000 GBP.

Zaradi različnih vplivnih dejavnikov je priporočljivo, da se za natančne informacije o stroških certificiranja CE, RoHS, TÜV in EN obrnete na pristojni certifikacijski organ ali se posvetujete s profesionalno certifikacijsko agencijo.